Simbol česa so sendviči?
Reševanje Slovencev iz vojnega območja se je dogajalo po vseh pravilih mentalitete. Zakaj ste torej vsi šokirani? Vse je šlo po našem programju, zato analizirajmo naša nezavedna pravila.
Torej: v vnetljivem sodu smodnika na Bližnjem vzhodu je spet počilo in nekaj naših turistov se je znašlo v kotlu. Država je organizirala reševanje in ko to pišem, prva letala pristajajo na Brniku.
Naštejmo dogodke, vse po vrsti povsem predvidljive:
državljani v domovini so noreli, čemu zapravljamo denar za naše turiste: Crknejo naj!
rešeni turisti niso pohvalili truda tistih, ki so jih rešili
rešeni turisti se niso niti zahvalili
rešeni turisti so se zmrdovali nad poreklom reševalcev
rešeni turisti so se pritoževali nad vsem mogočim, tudi nad tem, da ni bilo tople hrane, marveč na letalu zgolj sendviči.
Vsak od naštetih korakov je logičen za slovenstvo. Sploh, če smo pod stresom in neprespani - takrat pademo na osnovno programiranje in nezavedno stopi pod reflektorje.
Analizirajmo torej korak za korakom:
Škodoželjno norenje tistih doma
Ko mi je pred davnimi leti kapnilo, da je osnova slovenstva janzenizem, torej oblika puritanizma, sem si mislil, uf, kakšno odkritje. Nakar sem ugotovil, da so itak vsi pred menoj do tega že prišli, od dr. Trstenjaka do Pavleta Zidarja.
Puritanizem po krasni Menckenovi definiciji pomeni neprestan strah nad tem, da se nekomu dobro godi. Nekdo je šel na dopust! Sredi zime na sonce! Kdo bo pa delal? Kdo bo priden? Zavist!
Od začetka je jasno, da turist v Dubaju od sodržavljana v domovini kake podpore ne more dobiti. Mar bo garač hvalil luftarja? Čeprav, nekako, glej čudo, vedno najde čas za spletne komentarje.
Pohvale
Zdaj pa k onim, rešenim. Američani, recimo, so prve dni dobili zgolj posnetek, naj se znajdejo sami (vir). Naši ljudje pa so na državne stroške dobili letala. Da bi kdo kaj pohvalil, nisem slišal. Pohvala nam gre težko preko kamnitih ustnic.
Smo pač egalitarni. S pohvalo nekoga povzdignemo, in že nas je strah, da se bo tisti prevzel. Pa si bo še kaj domišljal!
Hvala!
Na prvi pogled je bolj skrivnostno, zakaj se ni nihče niti zahvalil. Je tako težko reči hvala? Je, če ste se postavili v položaj otroka. Zanj skrbijo starši in samoumevno mu je, da neprestano nekaj dobiva.
Kadar predavam v podjetjih o odnosih, vedno pridemo do tega, da se direktor skoraj zjoče, kaj vse je naredil za delavce, oni pa ne cenijo, kar dobijo. Vse se jim zdi samoumevno in do vsega so upravičeni.
Seveda, sam si je kriv, kaj pa je nezavedno vzel vlogo očeta in s tem delavce postavil v otroke, zdaj pa ima, kar ima. Predvsem ga čaka ogromno truda, da spremeni razmere v podjetju. A če se zaveda, kako in kaj, potem ima vsaj možnosti.
Otroci se torej ne zahvaljujejo.
Zahvali se le odrasel človek.
Rasizem/snobizem
Tole dvoje je pri nas zelo pomešano. Snobizem izhaja iz naše negotovosti, maskirane v povišan narcisizem, pravila rasizma pa so jasna: kar je zahodno-severno je dobro, kar je vzhodno-južno, je slabo.
Tako, berem, so se naši rešeni turisti zmrdovali, da je bilo letalo jordansko. Hoteli so pregledovati kabino, pilota spraševali po izpitu in tako dalje. Jordan je tam spodaj in da bi nas prevažali “taspodnji”, se ne spodobi našemu veličastju.
Si predstavljate, da bi naši turisti oblegali kabino Lufthansinega letala in od pilota zahtevali kvalifikacije?
Tam bi šlo takole: Poljubljam roko, Herr Kommandant!
Pritoževanje in trpljenje
Pa smo pri sendvičih: rešen mladenič se pritožuje nad vsem mogočim, še najbolj pa nad tem, da ni bilo toplega obroka, marveč samo sendviči na letalu.
Ravnal je po svojem nezavednem programiranju: če le moreš, zdrsni v položaj žrtve.
Po opravljeni raziskavi več kot 90% slovenskega navezovanja stikov predstavlja jamranje.
Mladenič je nezavedno vedel, da se mora vrniti kot žrtev.
Poiskal je najbolj strašne stvari, ki se lahko zgodijo znotraj njegovega območja dojemanja in jih izrekel: joj, ni tople hrane, zgolj sendviči!
To so grozote v njegovem dosegu.
Odmik od realnosti
Porečete, saj so to odrasli ljudje, izpostavljeni medijem, torej vidijo in slišijo, kaj se po svetu dogaja in si bi torej morali znati predstavljati, da se lahko kaj slabega zgodi tudi njim.
V tej točki pa pridemo do tega, kar me trenutno zares zanima. Precej predavam o vplivu umetne inteligence na družbo in posledicah, s katerimi se moramo soočiti. Točno tukaj pa moram upočasniti in res osredotočeno pojasniti, kajti večina ljudi se ne zaveda še tega, o čemer govorim.
Več kot pol interneta je lažnega, vključno s socialnimi omrežji. Vse je “fake”, vse je mogoče. Svet je postal nekakšen disneyland, ki nam daje občutek, da smo v njegovem središču. Prav tako naslovi knjig za samopomoč, od “Vesolje vas podpira” naprej.
Nakar greste smučat in zagledate snežnega leoparda. Seveda ravnate tako kot v Disneylandu. Skočite k živalci za skupen selfie.
In potem, kot napove članek, se zgodi “nekaj, kar si skorajda ne morete misliti”. Leopard napade mladenko.
Ali pa primer turistke, ki je šla božat modrasa (vir) - in neverjetno, nemogoče, kača jo je pičila!
Dobrodošli v svetu, kjer je napad leoparda ali pik kače nekaj izven dosega domišljije.
Dobrodošli v odtujenem svetu.
Ups, narobe sem zapisal: svet je, kot je - le mi smo od njega vedno bolj odtujeni.
In umetna inteligenca prepad poglablja vsak dan bolj.
Zato je vse zgolj ilustracija in vse je “fake”. Vse je video igrica, vse je UI film.
Padanje bomb na tuje glave je nekaj povsem nerealnega, nemogočega. Uporabno za selfie ali dva, preden gremo pojest nekaj toplega.
PS. Povzetek slovenstva
Nekoč sem na povabilo tujih gostiteljev potoval po Grčiji v skupini s slovenskimi novinarji. Orgija pritoževanja, jamranja in zaničevanja okolice. Nikoli ne bom pozabil stavka, izrečenega s skrajno trpečim izrazom: “Ti še goveje juhe ne znajo skuhati!”
Moja prva in zadnja slovenska turistična skupina.
PPS. Dopis 8. marca zjutraj
Nekaj, kar se mi je zdelo očitno, pa ni, vsaj po komentarjih, ki ji dobivam. Mladenič s sendviči je naletel na mino - bes iz prve točke mojega seznama, puritanska zavist nad tistimi, ki lenuharijo na toplem, je vrela že prej. On je samo postal ventil tega besa. Če ne on, pa nekdo drug.
Zgodilo se je, da so slovenski alpinisti na odpravi šli reševat tujo odpravo, kar bojda ni v globalni navadi, saj je takšno početje dokaj samomorilsko (to sem slišal v bifeju, torej bo že držalo). Pa pred davnimi leti, ko sem kdaj v bifeju (ko sem še zahajal v bifeje), še prelistal (sicer z gnusom) kakšen časopis, so po neki EU raziskavi Slovenci vrnili največ po bifejih in drugih javnih placih "izgubljenih" telefonov. To pa sta, kenede, nekakšna dosežka. Sicer sem ravnodušen nad "osvajanjem" raznih himalaj in svetovnih pokalov, telefone pa iskreno sovražim.
Bom jamral: oh nehvaležni “slovenjceljni”, s tudi retardiranimi pritoževanji, komentarji. No edino povratek ni bil na državne stroške ampak na naše, tudi moje, davkoplačevalske. Torej pluvajo po vseh nas, ki smo ostali doma. Le tako naprej popotniki …