V iskanju EU črnih domorodcev

O tem, da so rasistično izključevalni členi prišli tudi v razpise, za katerimi stoji Evropska unija.

Začetek predlanskega leta (2024) sem imel kratko obdobje pošiljanja zgodb ameriškim literarnim revijam. Navdalo me je s preroškostjo. Skoraj vsakič sem po tistem, ko sem izpolnil spremni obrazec, glasno zavzdihnil: “Trump bo zmagal!”. Iz zornega kota Evropejca je bila prerokba videti zgrešena, a po stiku z vsako ameriško literarno revijo sem vedno bolj verjel vanjo.

Večinoma mora avtor za vsako poslano zgodbo plačati nekaj dolarjev prijavnine, razen … ▢ če ni belec, ▢ če je LGBT, ▢ če je transgender ▢ če je domorodec … in tako v nedogled. Nazadnje sem se jaz, starejši bel hetero moški počutil kot kreten, ker sem verjetno edini plačal prijavnino. Kar mi je tudi potrdil pisateljski kolega, ki je zamahnil z roko, češ, potrdim, kar hočejo, le da mi ni treba plačati.

Zanimivo, le v parih primerih sem videl tudi možnost izjave, da sem reven, ki edina pride v poštev, če govorimo o denarju.

Če bi revije pri kratkih zgodbah zanimala zgolj kvaliteta, jih je silno lahko anonimizirati - kar sem le parkrat celo videl.

Moja stara mama in definicija sovraštva do drugačnih

Bil sem še zelo majhen, ko sem se norčeval iz nekega šepavca in stara mama mi je takoj navila ušesa: “Nikoli se ne norčujemo iz tistega, s čimer se je človek rodil.” Zapomnil sem si in v večini primerov je pravilo jasno in enostavno za uporabo. Pomeni mi že definicijo rasizma. Če nekomu ne objavimo dobre zgodbe, ker je črn, potem smo rasisti. Amen. Prav nobene razlike pa ni, če dobra zgodba ostane neobjavljena, ker je avtor bel. Tudi to je rasizem.

Isto velja za vsa možna deljenja na vaše in naše: od seksizma (po spolu), preko starosti (starizma), spolne usmerjenosti (homofobije), in tako v nedogled. Za vse take delitve in zavračanja bom uporabljal kar izraz x-izem.

Opazoval sem, kako je z leti x-izem v ameriškem in angleškem založništvu naraščal. Obrazci za prijave so se raztegovali z dodatnimi izključujočimi kriteriji. Moja obdobja nepošiljanja kratkih zgodb so se daljšala.

Trump je leta 2024 res zmagal.

Decembra 2025 sem se spet lotil pošiljanja kratkih zgodb - in obrazci so se skrajšali na minimum! Zakaj me ne vprašate več po spolu in spolni usmerjenosti? Po rasi in vsem drugem, kar vas, x-iste, tako vznemirja?

Je mar moral zmagati Trump, najbolj znan ne-bralec na svetu, da ste pričeli zgodbe zares brati, ne pa ocenjevati avtorje po rojstvu?

Literarne revije povečini izdajajo ameriške univerze. Kot opazovalec iz tujine sem impresioniran nad tem, kako hitro so se vodstva prilagodila novim časom. Pa ne bi smel biti, kajti odraščal sem v socializmu in tam smo takim menjavam razpoloženja rekli, da je treba pač spustiti plašč v veter, preden ga oblečemo, da vidimo, kam piha.

EU stopa po uhojeni poti

Hotel sem se prijaviti na razpis TINY SPACES Deep Connections 2026 Residencies, ki je “co-funded by European Union”. Berem pogoje in glej:

“Priority given to BIPOC, LGBTQIA+, and female artists.”

BIPOC? Pojma nimam, kaj to pomeni.

Slovar pravi: “BIPOC, which stands for Black, Indigenous, People of Color”. (vir)

Moja prva, zmedena misel - EU išče črne domorodce? Čakaj, ne - ampak jaz sem večinoma Slovan in ti so na tem teritoriju od šestega stoletja, torej 1500 let, recimo. Sem torej domorodec ali ne? Kaj pa Kelti, mar niso ti še enkrat dlje?

Potem pa gnus: x-izem ameriških razpisov se je moral nekam preseliti in evo ga, dobrodošel v EU! Kajti celotno to določilo je skupek x-izmov in nič drugega. Tu ni govora o kvaliteti projekta in nadarjenosti avtorjev, da iz denarja, ki je na voljo, ustvarijo najbolje. Ta delitev EU financ je namenjena zgolj pravičniškemu trepljanju organizatorjev po lastnih ramenih: “Joj, kako vključujoči smo! Kakšni dobrotniki!”

Od tega je samo dih še do vzklika, koga bom volil na naslednjih volitvah.

V trenutku, ko vse velike zunanje sile hočejo uničiti EU, je ta v lastne razpise spustila strup, ki jo bo razjedel od znotraj.

Dodatek #1: Kulturni imperializem

Kopiranje ameriških prijavnic se morda zdi kot lenoba ali pravičniškost, vendar gre za kulturno kolonizacijo, prav tisto, proti čemur naj bi se EU borila. Nenadoma se moramo v EU razpisih spopasti z ameriškimi rasnimi okviri, ki so bili presajeni na naša tla. Zakaj? Naj jih razrešujejo sami.

Dodatek #2: pravni pomislek

V Sloveniji velja zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), ki v uvodnem odstavku prvega členu pravi:

“Ta zakon določa varstvo vsakega posameznika in posameznice (v nadaljnjem besedilu: posameznik) pred diskriminacijo ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, jezik, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost, spolno identiteto in spolni izraz, družbeni položaj, premoženjsko stanje, izobrazbo ali katero koli drugo osebno okoliščino (v nadaljnjem besedilu: osebna okoliščina) na različnih področjih družbenega življenja, pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri uveljavljanju pravic in obveznosti ter v drugih pravnih razmerjih na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju.”

Kdo je torej močnejši? EU razpis ali lokalni slovenski zakon?

Vem, da EU te klavzule upravičuje kot »pozitivne ukrepe«. Toda kdaj »pozitivni ukrepi« postanejo »dejanska izključitev«?

Izziv za pravnika, ki bi si rad pridobil sloves.

Dodatek #3: podatki

Kar se literature tiče, kako posebno spodbujanje avtoric ni več potrebno. V Ameriki jih na tem področju dela 71.3% (Lee & Low Diversity Baseline Survey), urednic je 78% (UK Publishers Association / The Guardian), avtoric uspešnic pa 75% (The Bookseller / The Guardian). V finalih literarnih nagrad jih je 75% do 80% (The Guardian). Posledica je izločanje moških kot avtorjev in bralcev, kar s seboj nosi posledice, ki so vsak dan bolj vidne, ne pa še očitne.

Tudi kar se heteroseksualnosti tiče: v splošni populaciji nas je okoli 90%, v založništvu zgolj 68,7%.

In tako dalje.